V njej je Michael Young pravzaprav zelo natančno – s sicer izrazito satirično naracijo – predvidel ustroj delovanja sodobnih družb ter vlogo in pomen šolanja kot generatorja družbene neenakosti v (post)industrijskih družbah, status elit ter družbeni položaj tistih, ki so bili v okviru procesa konkuriranja za selektivne družbene položaje neuspešni, itn.

Osrednje merilo posameznikovega družbenega statusa namreč ni več njegov izvor, npr. socialno-ekonomski položaj staršev, temveč njegove zasluge, ki jih Young povzame v formulo »zasluga (merit) = IQ + trud«. Kar torej šteje oz. kar posamezniku dodeli družbeni status, namreč niso več okoliščine, na katere posameznik nima vpliva in so z moralnega vidika torej arbitrarne, temveč njegov (predvidoma (iz)merljivi) dosežek v procesu šolanja. »Tako praktično kakor tudi etično,« je opozoril Young, postane »meritokratično izobraževanje podlaga za meritokratično družbo«. Kljub poznejšemu prodajnemu uspehu in številnim prevodom je ostal Youngov (v veliki meri tudi satiričen) roman, v katerem se kot skovanka latinske besede »zasluga« (merit) in starogrške besede »vladati« (kratein) prvič pojavi pojem »meritokracija« – nekako manj opazen oz. v senci drugih likov in prispodob iz obdobja hladne vojne, npr. Orwellovega Velikega brata.

Čeprav je bila Youngova uporaba pojma meritokracije in povezanost le-te z idejo enakih možnostih praviloma slabšalna, so jo (predvsem sodobni) politiki – pravzaprav ironično –, na primer Tony Blair, vzeli za svojo. To je pri avtorju, kakor je večkrat opozoril, sprožilo tudi nemalo razočaranja nad nerazumevanjem temeljne poante samega romana. Usoda besedila Vzpon meritokracije je bila prav tako nenavadna kot njegova vsebina. Kakor je izpostavil Young v svojem članku »Meritocracy Revisited«, je v dolgi vrsti enajstih zavrnitev rokopisa knjige eden od založnikov predlagal, naj besedilo predrugači po modelu Huxleyjevega dela Krasni novi svet in napiše roman. Da ostaja Youngova knjiga Vzpon meritokracije še vedno aktualna, potrjuje vrsta novih znanstvenih monografij, npr. The Meritocracy Trap Daniela Markovitsa (2019) ter The Tyranny of Merit Michaela Sandela (2020).

O avtorju:

Michael Dunlop Young (1915–2002) je bil britanski sociolog, politik in aktivist. Velja za enega od osrednjih figur britanske sociologije 20. stoletja ter za enega od pionirjev t. i. socialnih inovacij. Poleg svoje akademske kariere je bil namreč tudi ustanovitelj številnih inštitucij, npr. danes največje britanske univerze The Open University. Svoj pečat je Michael Young pustil tudi v politiki: bil je namreč eden od soavtorjev t. i. manifesta britanske laburistične stranke za volitve leta 1945.