V filozofski razpravi Germanska pot na Golgoto avtor obravnava vprašanja tokov zahodne civilizacije, pri čemer kot izhodišče jemlje delovanje Martina Luthra in ločitev protestantov od katoliške cerkve. Pri tem imajo Germani, kot največja evropska skupina narodov, vodilno vlogo pri oblikovanju usode starega kontinenta.
Skozi zgodbe o življenjih treh velikih mislecev, ki tvorijo Tezo (Martin Luther), Antitezo (Friedrich Nietzsche) in Sintezo (papež Benedikt XVI.), avtor vodi bralca od ideala sakralnega sveta kot osnove zahodne civilizacije, do propada krščanskih idealov, ki jih simbolizirata digitalizacija in dobiček v sodobnem svetu.
Knjiga vsebuje tudi vrsto zanimivih opažanj avtorjevih potovanj po Rusiji, zahodni Evropi in Balkanu.
–> V branje predlagamo tudi knjigo Trije japonski meči istega avtorja, o zgodovinskem razvoju japonske ustave.
Iz uvodne besede:
Izgradnja rimskokatoliške stolnice Sv. Petra v Kölnu je bila dokončana 1880. leta in je bila visoka 144,5 metra. S tem je postala najvišja zgradba na svetu, ki jo je človek kjer koli ali kadar koli postavil. Da jo je človek zaključil, je potreboval 632 let. S svojo višino je simbolizirala krščansko vero in poklon človeka Bogu. Vendar je zahodni svet že v času dokončanja cerkve v Kölnu pospešeno stopal po poti desakralizacije svojega sveta.
Ne da bi se človek zahodnega sveta tega sploh zavedal, je leta 1888 v ZDA postavil Washingtonov spomenik (obelisk), visok 169 m, posvečen človeku. S tem se je stolnica Sv. Petra morala umakniti prihodu novega človeka, nadčloveka.
Vendar se že naslednje leto (1889) v Parizu postavi Eifflov stolp, visok 324 metrov. Spomenik, posvečen industriji in tehnologiji, odvzame primat Bogu in človeku.
Devetnajsto stoletje s tem postavi zgodovinsko premiso razvoja sodobnega Leviatana, ki v sebi združi pot Boga, človeka in tehnologije.
Knjiga Germanska pot na Golgoto sledi prav tej zgodovinski poti, pri čemer se osredotoča na nemški svet, znotraj katerega gradi povsem novo hipotezo. Geslo knjige »Razkol v menihu, smrt v filozofu, vstajenje v papežu« sledi trem nemškim glasnikom: Dvomu – Smrti – Vstajenju. Tako podobno križevi poti Jezusa Kristusa. Izvirna misel, da je nemški narod glasnik zahodnega sveta, ki mu je dana vloga, da z vojaško zmago prežene staroverce iz zahodnorimskega cesarstva, da z Martinom Lutrom oznani začetek dvoma (relativizem), s F. W. Nietzschejem smrt Boga in z zaslužnim papežem Benediktom XVI. vstajenje vere, je provokativna.
Še več, tako vernik, agnostik kot ateist bodo slej kot prej pri prebiranju te knjige prišli do besedila, ki bo zanje vprašljivo. Vendar knjiga sledi le poti resnice in notranjega prepričanja, da je kritična miselnost edina pot do večnega iskanja odgovora na Pilatovo vprašanje: »Kaj je to resnica?«
