Arheologija vednosti je teoretski in metodološki sklep treh njegovih prejšnjih knjig, Zgodovine norosti, Rojstva klinike in Besed in reči, s katerim Foucault postavi na glavo perspektivo strukturalizma, ki je zašel v dramo strukture proti dogodku: ugotovi, da so izjave kot elementarne enote diskurzivnih formacij in vednosti nasploh dogodki. Izjava kot dogodek se ne nahaja niti v registru označevalca niti v registru označenca, ta velika saussurjanska dihotomija je zanjo pretesna. Arheologija vednosti je “pozitivna veda”, ki se hoče izogniti strukturalističnim entitetam in se držati čiste pozitivnosti površine.