Iserjeva domena torej ni zares teorija recepcije literature kot pri Jaussu, marveč teorija učinkovanja literature. Iser pravi, da lahko literarno besedilo razvije svoj učinek šele takrat, ko ga beremo; besedilo vsebuje torej nekakšen učinkovni potencial, ki se aktualizira v bralnem procesu. Prek opisa bralnega procesa se nam pokažejo elementarne operacije, katere sproža besedilo v bralčevem vedenju, ko sprejema in predeluje napotke, da bi konstituiral smisel. Tako povzroča besedilo estetski učinek, ki pa zahteva predstavne in zaznavne dejavnosti bralca in ga je zato treba analizirati v dialektični triadi besedila in bralca ter interakcije med njima. Bralno dejanje kot teorija učinka se ne izgublja v popolnih abstrakcijah, ampak ponuja konkretne primere oziroma ponekod prav ti primeri razvijajo nekatere pomembne teoretične ideje.