Devetdeseta

Če povzamemo njene besede v uvodnem besedilu v knjigi: “Analitski refleks na novi konservativizem so v veliki meri bili v osemdesetih letih obnovljeni koncepti moderne politične filozofije, pojmi demokracije, enakosti, svobode, subjektivitete, s sicer vse močnejšo, a vendarle postopno ozavestitvijo, da se spreminjajo elementarne konture družbenega sistema, da nekdanja teoretska orodja onkraj negativnega kontrastiranja enostavno nimajo več spoznavne potence in preprosto ne zmorejo več opisovati novega stanja. Danes, dobri dve desetletji kasneje, se zdi kot klic obupa, kako zelo se je v obdobju, ko se je deklarativno participativni sistem izkazoval kot distanciran motor uveljavljanja interesov kapitalskih klik, ki za svoj pogon netijo kulturne bitke, verske bitke, nacionalistične bitke, vztrajalo pri motrenju družbene stvarnosti skozi razsvetljenske koncepte, pri predstavljanju modernih kultur, urbanih kultur, identitetnih kultur, pri pogosto zavestno romantičnem gledanju nanje, da bi s svojo privlačnostjo le zmogle oblikovati dovolj široko kritično skupnost, ki bi uspela prekriti nastajajočo podobo devetdesetih, vse močnejšo tradicionalizacijo, obujanje rustikalne, domačijske družbe ob hkratnem vseobsežnem zanikanju modernizma, vse globljo nacionalistično brozgo, neodpornost tako oblasti kot državljanov in državljank pred omejenostjo, sovraštvom in izključevanjem”.