Drugače je seveda, če smo nekaj predlagali mi. V prvem primeru kot nasprotje omenimo ‘obstoječi red’, v drugem pa ‘kozlovo mošnjo’. Tisto, kar bi nekdo, ki neprizadeto stoji ob strani, imenoval ‘kult’ ali ‘javni veronauk’, njegov zagovornik imenuje ‘pobožnost’ ali ‘boguvšečnost’, nasprotnik pa ‘bogokletstvo’ ali ‘vraževernost’. V resnici pa uporablja pretanjen petitio principii. Tisto namreč, kar želimo najpr-ej prikazati, vnaprej vgradimo v besedo, v naziv, iz katerega iz čiste analitične sodbe potem izhaja to, kar smo nameravali. Tisto, čemur nekdo pravi ‘preveriti osebo’, ‘spraviti jo na varno’, imenuje njegov nasprotnik ‘aretirati’. Govornik pogosto že vnaprej razkriva svoje namene prek imen, ki jih podeli stvarem. Eden reče ‘duhovništvo’, drugi ‘kler’. Od vseh ukan se ta najpogosteje uporablja nagonsko.