Zato ni presenetljivo, da se je temu mitu posvetil tudi slavni francoski klasicistični dramatik Pierre Corneille, sodobnik Ludvika XIV., »Sončnega kralja«, in ga vtkal v kontekst sočasnih dogodkov v Franciji: Ludvikovega prevzema absolutne oblasti in poroke z Marijo Terezijo Avstrijsko. Toda medtem ko je Corneille namigoval na božansko poreklo svojega kralja, je kraljevsko oblast med vrsticami tudi postavljal pod vprašaj. Že v okviru grškega mita in v poznejši recepciji torej zlato runo podeljuje moč in avtoriteto, a ju obenem tudi prevprašuje. Podobno vlogo opolnomočenja ima v samopodobi Slovencev, saj so si krepili samozavest z mitom, da naj bi Jazon na poti čez slovensko ozemlje ustanovil Emono – Ljubljano, starejšo od Rima samega. Ali kot je zapisal Prešeren: »V sedem gričih je prebival / volk in jastreb tankovid, / ko je že Navport umival / več sto let Emone zid.«