A medtem ko Shakespeare nenehno prikazuje Polonija parodično in burkaško, je Hamlet pogosto predstavljen kot zmeden, a vendar povsem resen in zelo predan gledališčnik, vsaj iz lastne perspektive. Igranje vlog in njegove posledice so ena najpogosteje obravnavanih tem v Hamletu. Toda kot poudarjam v tej razpravi, Hamlet hkrati z gledališčenjem svojega razmišljanja in predstavljanjem svoje subjektivnosti z očitno performativnimi sredstvi, saj je njegova blaznost »zgolj zvijača«, gledališče uporablja tudi v povsem filozofske namene – tako zlasti uprizoritev Mišelovke –, da bi odkril, ali je duh govoril resnico. Gledališčenje samega sebe in filozofska raba gledališča sta za Hamleta dve plati iste medalje, obe pa prispevata k njegovi v smrt naravnani liminalnosti. Hamlet je tako filozof kot gledališčnik, a nezmožen jasnega razlikovanja med obojim.
–Freddie Rokem, Filozofi in gledališčniki