S Kitajci nismo imeli težav, upoštevali smo njihovo željo in se držali pinyina. Indija ima tudi nelatinične pisave, a je eden izmed uradnih jezikov v državi angleščina, zato so svoje transkripcije sami priredili njej. Držali smo se tega in poleg v slovenščini uveljavljenih zapisov krajevnih imen (Bombaj, Kalkuta – sedanja Mumbai, Kolkata) poslovenili v glavnem edino le imena držav (utar Pradeš). Enako smo ravnali pri drugih azijskih in afriških zemljepisnih imenih – z željo, da bi se vse države čim prej same odločile, kako hočejo, da njihove pisave prepišemo v latinico.
Koliko slovensko pišočih in beročih navsezadnje ve, kako, denimo, Bengalci pišejo in izgovarjajo Chandraketugarh? Vsaj napišimo ga torej tako, kot ga v latinici zapisujejo sami – da ga bomo razpoznali še v kakšnem drugem besedilu.
Search
Close this search box.