Delo je pionirsko, saj za slovesnki jezik do sedaj še ni bilo tako izčrpno predstavljene problematike prostomorfeskosti, in sicer tako z vidika morfosintakse (slovnični opis) kot slovarskega prikaza. Največji doprinos dela je zagotovo slovarski del, ki ni dobrodošel le zaradi spoznavno-opisne funkcije, pač pa predvsem zaradi njegove poučevalne (šolske) vloge. Tu je mišljeno tako poučevanje slovenščine kot prvega in kot drugega/tujega jezika. Upati je, da bo pričujoči slovar še razširjen in posledično vključen v Slovar slovenskega knjižnega jezika. ( Mojca Smolej).
Pričujoča monografija ima teoretsko in aplikativno vrednost. V teoretskem smislu za prostomorfesko problematiko upošteva ustrezno slovensko jezikovno tradicijo (bajec, Breznik), ki jo sopostavlja ob bok sodobni domači (Toporišič, Vidovič Muha, Dular) in protistavno skllicevalno tudi na številne češke, slovaške in ruske teoretike. Avtorica s tolikšne širine in s primeri argumentirano razpravlja o vidikih prostih morfemov, ki se kažejo – in ne nazadnje – tudi izkristalizirajo v prepletu oblikoslovnih, skladenjskih, besedotvornih in frazeoloških pristopov. Prav ta večplastni vidik kaže njeno odlično poznavanje, ki se odraža tudi v aplikativnem smislu, ko skozi prizmo teorije daje napotila za slovarsko obravnavo te problematike. (Irena Stramljič Breznik).