Kolektivni spomin

Prevzame nas, ker zadnje analize Mauricea Halbwachsa, le malo preden je bil deportiran in so ga nacisti umorili, odpirajo novo pot k sociološkemu proučevanju vsakdanjega življenja; le obžalujemo lahko, ker v tistem času sugestije, ki jih vsebuje Kolektivni spomin, objavljen leta 1950, po Halbwachsovi smrti, niso oplodile drugih raziskovanj. Res je, da v Franciji zaznamuje ta datum točko, ki jo je najbolj prizadel tisti »neopozitivizem«, katerega meje sta tedaj pokazala Pitirim Sorokin in Georges Gurvitch, s tem da sta dokazala iluzorni značaj analize, ki jemlje svoje termine in koncepte iz znanosti, ki je tuja njenemu predmetu. Sploh ne dvom im, da bi bil danes odmev te knjige še večji.