Ta sodobni kitajski teoretik je cenjen tako doma kot v tujini, kar je na prvi pogled morda nekoliko presenetljivo glede na to, da je bil soudeleženec študentskih protestov leta 1989 na Trgu nebeškega miru v Pekingu in je tudi kasneje vseskozi vzdrževalkritično distanco do kitajskega političnega sistema ter uradne vladne doktrine. Ob tem mu je uspelo ohraniti svoj položaj v kitajski Akademiji družbenih ved, hkrati pa deluje tudi kot redni profesor na znameniti univerzi Qinghua v Pekingu. Na oddelku za kitajski jezik in književnost predava in raziskuje kitajsko idejno zgodovino.
Wangovo delo ne nudi zgolj vrste uvidov v specifično in kompleksno naravo sodobne kitajske družbe in politike, temveč tudi vrsto možnosti novega, drugačnega razumevanja kitajske zgodovine in sedanjosti. A pričujoča knjiga nam bo jasno pokazala še nekaj drugega: če se bomo namreč pripravljeni dejansko soočiti s tovrstnim izzivom pomembne in dokaj radikalne reinterpretacije kitajske družbene, politične in kulturne stvarnosti, se bomo morali po drugi strani hkrati soočiti tudi z drugačnim razumevanjem evro-ameriške oziroma globalne zgodovine in sedanjosti. Zato Wang Hui poudarja, da konec revolucije – in z njim konec zgodovine – že dolgo ni več samo kitajski problem. Šele na osnovi tovrstnih uvidov si bo namreč možno utreti prvi korak na poti nove zgodovine, ki bo osnovana na mednarodni solidarnosti in humanizma.