Na literarnogeografskem pristopu, predstavljenem v uvodnih poglavjih, temeljijo študije, tematski zemljevidi in grafi, ki skušajo razložiti, kako se je prek interakcije med geografskimi dejavniki in književnimi praksami v slovenščini od 1780 do 1940 materialno-ideološko oblikoval »narodni prostor« Slovencev. Argumentacija temelji na prostorsko-statističnih analizah množice podatkov o biografijah literarnih akterjev, razvoju tiska, založništva, literarnih društev in gledališč, o krajih, predstavljenih v zgodovinskih romanih, in konstelaciji spominskih objektov in poimenovanj, posvečenih slovenskim književnikom. Sistemska obravnava je dopolnjena z razpravami o predstavljenih in življenjskih prostorih izbranih književnikov od 17. do 21. stoletja.