Odlomek:
Če naključje ni epifenomen in se ne da odpraviti kot nepomemben (ne)smisel, če se naključje ne podreja nobenim in nikogaršnjim pričakovanjem, če se ga nikakor ne da krotiti – ali iz tega sledi, da nam naključje nalaga na grbo vsak mali pripetljaj na tem svetu? Nam koncept naključja veleva, da so pravzaprav vsi dogodki pomembni? Da moramo vse zagrabiti, izkoristi živost objektov, sveta, življenja? Le enkrat se živi, seize the moment? Ampak to je preveč, dogodkov je preveč, ne moremo vseh upoštevati. Koncept naključja noče iz nas narediti kamele življenja, ki si vse pripetljaje spravi nagrbo. Koncept naključja nam postavlja mejo, postavlja mejo prav težnji po zagrabitvi trenutka, da bi ga izkoristili zase, se uveljavili v njem – težnji, da hočemo v naključje vpisati svojo lastno nujnost, ki je svoboda, saj smo vendarle bitja, ki so obsojena na svobodo. Torej hočemo, da objektivno naključje tako ali drugače služi naši svobodi, naši subjektivni nujnosti? Ampak kaj, če je natančno v tem problem: zakaj svet podrejamo nujnosti naše svobode? Če se naključje ne da krotiti, potem si s tem sami nalagamo breme krotiti tisto, česar se krotiti ne da, uveljaviti se tam, kjer nas ni in nas lahko ne bi bilo. Mar ni ravno to vzrok naše obremenjenosti? Ne človek človeku volk – še prej je človek samemu sebi kamela.
O avtorju:
Aleš Mendiževec je filozof in kulturni teoretik. Magistriral je na Ekonomski fakulteti, doktoriral pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo o Althussejevi epistemologiji in konceptu političnega. Deloval je kot urednik redakcije za kulturo in humanističnega vede na Radiu Študent, pisal je za študentska časopisa Tribuna in 3buna ter za številne strokovne in znanstvene revije. Danes je sourednik knjižnega programa na založbi Maska. Ukvarja se s sodobnimi filozofijami naključja, s posthumanističnimi teorijami in postčloveškim stanjem ter logiko kulturne produkcije v post-postmodernem stanju. Monografija Naključje in jaz je avtorjev prvenec.