To je prva knjiga iz trilogije o tem, kako mora in more iz družbenoekonomskih razlogov človeštvo – zlasti njegovi najvplivnejši ljudje in njihova podjetja ter druge organizacije s prakticiranjem svoje družbene odgovornosti – nehati sovražiti naslednje generacije. Kajti uporabniki sedaj pravladajočih ozkih in kratkoročnih kriterijev , kaj se izplača in je za ljudi optimalno, uničujejo pogoje za preživetje; dobesedno sovražijo svoje otroke in vnuke, a tudi sebe. Podatke o tem povzemamo oredvsem v prvi knjigi te trilogije. Njihovo bistvo na kratko povzema moto knjige – opozorilo človeka, ki je vedno živel skladno z naravnimi razmerami. Povzel bi ga lahko tudi stavek avstralskih staroselecev pod njihovo sveto goro Uluru; " Mi moramo biti ravno toliko lačni kot narava okrog nas, da preživimo." Preživeli so tisočletja.
Uredniki in avtorji upajo, da je množica zapisanih misli, zaradi katerih so več tednov zasedali zelo številni ljudje v Parizu v novembru in decembru 2015, odsev gornjega starega spoznanja in njegovega dojemanja.