Podrejenost žensk: Zgodnja eseja o zakonu in ločitvi

Podrejenost žensk, delo je izšlo leta 1869, ko je bila Harriet že eno leto pokojna, in ga je s pomočjo njene hčerke Helen dokončal John Stuart, govori o tako močni prepletenosti družbenih in naravnih zakonov, da kolektivni upor žensk proti moči moških ni preveč verjeten.

Ženske so postavljene v položaj, ki se tako razlikuje od vseh drugih razrednih subjektov, da njihovi gospodarji zahtevajo od njih več kot zgolj običajno uslužnost. Moški nad ženskami nočejo imeti le nadvlade, pač pa si jih hočejo podrediti tudi čustveno.

Praktično vsi moški želijo, če ne štejemo tistih najbolj surovih, da se jim ženske podredijo prostovoljno, kot njihove častilke, ne da bi jih bilo treba v to prisiliti. Karta, na katero igrajo pri vpreganju ženskih misli, je strah, naj bo že pred njimi ali pred Bogom. V ta namen deluje ustrezno naravnana vzgoja, ki pravi, da je ženski značaj povsem drugačen od moškega in zahteva predvsem nesamoinciativnost, milino in upogljiv vrat.

Vse to zavito v celofan spolne privlačnosti.