Psihiatrični red. Zlata doba alienizma (Karel Bleiweis, Blaznice (norišnice), kakoršne morajo biti in kaj je njih namen (1878))

Véliko zapiranje, težnja, ki jo Foucault zazna v sedemnajstem stoletju, se je postopoma diferenciralo. Različne skupine ljudi (ali populacije, kot reče Castel) so dobile svoje posebne institucije, poleg klasičnih hudodelcev in kužnih tudi berači, klateži, za delo nezmožni reveži in po potrebi drugi. Kako natančno je ta proces potekal pri nas, še ni dobro raziskano, vidimo pa, da je bila populacija blaznih, kakor se jim je strokovno reklo, deležna posebne obravnave. Po Bleiweisovi statistiki je še sredi devetnajstega stoletja sprejemov v blaznico manj kot 10 na leto, sredi druge polovice pa naraste na sto in več. To seveda ne odraža realne pogostosti primerov, temveč je učinek nove diferenciacije. Konec devetnajstega stoletja so na Kranjskem kar trije zavodi namenjeni blaznim (blaznica Studenec, blaznica-hiralnica pri sv. Jožefu in del prisilne delavnice), v primerjavi s po eno porodnišnico, splošno hiralnico in otroško bolnišnico.

Azili devetnajstega stoletja so bili zasnovani kot instrument zajetja in obvladovanja, torej kot rešitev pravno-političnega vprašanja, kam z ljudmi, ki za zapor niso primerni, za na svobodo pa tudi ne, kot se izrazi neki francoski politik iz devetnajstega stoletja. Na pomoč je priskočila medicina s konceptom duševne bolezni. Azil, vse do danes zaporska institucija, je v devetnajstem stoletju dobil specifične vsebine, s katerimi je racionaliziral svoj obstoj in svoje metode obravnave, te pa vse do odkritja nevroleptikov sredi dvajsetega stoletja niso imele omembe vrednih zdravilnih učinkov. Pa še po tem ostajajo dvomi.

Castelova raziskava pretrga s »tradicionalno« zgodovino medicine, ki je večinoma delo zdravnikov in katere najznačilnejša poteza je ta, da promovira medicino. Njena ključna beseda je napredek. Ne neupravičeno; ni dvoma, da se današnje medicinske tehnologije bolje obnesejo, kakor so se nekdanje. Toda ta zgodovina se ne sprašuje, kako je nastanek azila vključen v družbene procese; zanjo je tudi azil zgolj oblika pomoči in skrbi. Šele s Foucaultem začnemo odkrivati, da azil ni spontani učinek naraščajoče medicinske vednosti, temveč orodje oblasti. Najodločnejši korak na tem področju je napravil prav Castel s pričujočim delom.