Je res vsega kriv partner?

Gre za sodelovanje, ki pomeni, da se partner odloči vstopiti v odnos z drugim in je za to svoje dejanje tudi v polnosti odgovoren. Vstop v odnos, zlasti zakonski, zato zahteva svobodo posameznika, ki se odloči, da bo v ta odnos investiral najboljšega sebe in v njem tudi vztrajal zaradi sebe, sodeloval in ustvarjal zaradi sebe, ker se je tako odločil.

Ta odločitev za sodelovanje šele v polnosti pomeni ljubezen, kajti ljubezen je vedno odločitev. Zaljubljenost, ki je milost narave, na osnovi katere partnerja prepoznata, kdo je tisti izbranec, s katerim bi lahko vstopili v partnerski odnos, je samo začetek, ki ga v največji meri določi privlačnost. Pozneje pa sta tu poleg privlačnosti, v kateri najmočneje spregovorijo telesa, na vrsti odločitev za odnos in odločitev, da bosta partnerja skupno potovala skozi življenje.

Pri tem je bistveno vedeti, da se potem, ko partnerja vzpostavita odnos, med njima začne z večjo ali manjšo silo prebujati preteklost, ki jima v marsičem začne določati njun sedanji odnos. Drugače povedano, nezavedno, ne da bi partnerja sploh hotela, se v njun odnos naselijo stare čustvene vsebine, ki lahko v marsičem čisto spremenijo njuno dojemanje in soočenje predvsem s stresnimi situacijami, ki nastajajo med njima in so normalni del vsakega odnosa.

Partnerski ali zakonski odnos je zato vedno tudi odločitev za ustvarjalno razreševanje, je najmočnejši vir odrešenja, saj v odnosu zakonca drug ob drugem zaživita nekaj novega, nekaj, česar prej ni bilo, in ozdravita oziroma lahko zacelita stare rane. Ob tem se lahko osrečita, ob tem lahko doživita novo rojstvo, vsekakor pa se morata prej odločiti, da bosta drug v drugem iskala najboljšega prijatelja, in sicer na osnovi pogovora, medsebojnega darovanja in žrtvovanja.

Ta odločitev je bistvena za vsak zdrav odnos, ki vodi v odnos ustvarjalnosti in sodelovanja, sicer bosta drug v drugem večno iskala grešnega kozla.

Ključne besede:

Zaljubljenost – sodelovanje – privlačnost – odločitev – intima.

O avtorju: 

Prof. dr. Christian Gostečnik, OFM je redni profesor za zakonsko in družinsko terapijo ter psihologijo religije in pastoralno psihologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Iz klinične psihologije je doktoriral leta 1995 na Argosy University v Chicagu, leta 1997 iz teologije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in leta 1999 iz psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Predava na magistrskem programu Zakonski in družinski študiji, programu za izpopolnjevanje Zakonska in družinska terapija ter na doktorskem programu za Zakonsko in družinsko terapijo. Izobražuje nove generacije zakonskih in družinskih terapevtov ter tudi sam izvaja terapije in vodi različne psihoterapevtske skupine.

Poleg številnih knjig, znanstvenih člankov, mnogih raziskav ter sodelovanj na simpozijih in kongresih doma in v tujini, je razvil inovativni psihoterapevtski pristop imenovan RELACIJSKA DRUŽINSKA TERAPIJA.

Je ustanovitelj in direktor psihoterapevtskega centra – Frančiškanski družinski inštitut.