Zgodovinsko najbolj dragoceno je njeno zavračanje determiniranosti, ki je zraslo v željo, da bi psihoanaliza postala dosegljiva vsakomur in ne le tistim, ki si jo lahko finančno privoščijo. Tako je prelomila posvečenska pravila psihoanalitičnega ceha in napisala pričujočo monografijo, ki vse do današnjih dni ostaja njeno najbolj znano in najbolj uporabno delo.
Pričujoča monografija je eno tistih redkih večnih del, ki s tem, ko preidejo v klasiko, ne izgubijo svoje konkretne, mobilizacijske, dejavne moči, saj jo iz potenciala v aktualizacijo sprošča bralsko sodelovanje. V njej avtorica analizira in preučuje možnosti psihološke samoanalize – do katere mere lahko zainteresirani in zavzeti posameznik na sebi uporablja tehnike psihoanalize, da bi z njimi rešil osebne težave.
Avtorica v knjigi razišče razloge, ki pripeljejo do nevroz, bralcu prikaže različne stopnje psihoanalitičnega razumevanja posamezne situacije in ovrednoti analitikov ter pacientov delež v psihoanalitičnem procesu. Po tem se posveti občasni in sistematični avtoanalizi ter skuša argumentirano ovrednotiti, kakšen je njen realni domet. Poleg sistema samoumevanja tako ponudi tudi uporabno orodje s praktičnimi primeri, ki dovolj občutljivemu bralcu/bralki pomagajo pri uziranju notranjih nagibov, konfliktov in blokad, odpravi slednjih ter sproščanju dejanskih potencialov, skratka, pri tistem, kar danes razumemo pod izrazom »samouresničevanje«.
Pisana v strokovno neoporečnem, a hkrati dovolj umljivem in razumljivem jeziku, je knjiga po eni strani fascinanten prikaz možnosti psihoanalize pri raziskovanju globin človekove osebnosti, po drugi strani pa tudi prvovrstno pomagalo, ki posamezniku omogoča podrobneje pogledati v gibala lastne duševnosti, ob tem pa hkrati tudi odkriti vzroke za svoje odločitve in ravnanja v konkretnih medosebnih odnosih.
Kdo sem? je sijajna psihološka klasika za vsakdanjo uporabo.