Človek, morala in umetnost

Človek ne more bivati drugače, kot v takem ali drugačnem odnosu do samega sebe. V nadaljevanju ponudi oris glavnih postaj v razvoju filozofske antropologije, od Sokrata pa vse do sodobnikov kot sta Žižek in Girard. Nato se posveti nekaterim temeljnim filozofskim antropološkim temam: duši, osebi in duhu, s katerimi se konča prvi, antropološki del. V drugem delu knjiga pojasnjuje pomene izrazov morala in etika ter oriše prostor etiških pojmov in stališč. Etiko pogosto razumemo kot teorijo morale.

Morala je po Žalcu sestav, ki ima tri podsestave: vrednote, načela in kreposti. Avtor precej prostora nameni obravnavi kreposti (razumnost, pravičnost, vera, ljubezen …), saj brez krepostnih oseb ni dejanskega uresničevanje moralnih načel in vrednot. Krona celotne krepostnosti predstavljajo svobodne osebe, ki so temelj dobrega.

Žalec oriše tudi prostor etiških stališč in pojmov. Med temi stališči so tri, ki so najpomembnejša in so pravzaprav osrednja tema knjige: nihilizem in instrumentalizem na eni strani ter personalizem na drugi. Instrumentalizem obravnava osebe zgolj kot sredstva, v nasprotju s personalizemom, po katerem so osebe presežna bitja in za katerega je vsak konkreten človek najvišja vrednota, ki nikoli ne sme biti zgolj sredstvo. Med tema tečajema poteka temeljni boj med dobrim in zlim.

Avtor umetniška dela pojmuje kot kulturne vzore, ki imajo empatično razsežnost. Sklep, vrhunec in najizvirnejši del knjige predstavlja zadnje poglavje o dejavnikih personalizma, med katerimi avtor še posebej poudari pomen resnicoljubnosti in apofatične antropologije, vključi pa tudi problematiko erotike in ljubezni. Knjiga je obsežno, sintetično in celostno zasnovano delo, ki se ne izogne niti Heideggerjevi obravnavi človekove biti niti »feminizmu« Luce Irigaray in ki obenem ponuja strani, ki bodo malo bralcev pustile hladne.