Na poti k dialoški človeškosti: ovire človeškega komuniciranja

Prvi sklop obravnava psihološke, antropološke in etične plati problema. Avtorji glavne ovire vidijo v rivalskem odnosu med ljudmi, nasilju, strahu, sovraštvu, nezaupanju, instrumentalizaciji človeka ter negativnih usedlinah v človeški duševnosti.

Drugi sklop poudarja zaprtost ali omejenost znanstvenih pogledov, ki ne upoštevajo celovitosti resničnosti, omejenost znanstvenega izkustva, nepripravljenost znanstvenikov za dialog, nezavedanje omejitev (lastnega) znanstvenega spoznanja ter nujnost dialoškega razreševanja problemov na epohalno pomembnem področju bioetike, ključnem za spoštovanje človekovega dostojanstva.

Tretji sklop izpostavlja ogroženost svobode v sodobni do vere negativno zadržani družbi, saj je verska svoboda temeljna za svobodo sploh. Opozarja na pomen skupnosti za gojenje dialoga in s tem preseganja religiozne ozkosti in fundamentalizmov, pri čemer je ključna zavest lastne osebne in skupinske omejenosti za našo pripravljenost, da nas drugi obogatijo skozi dialog. Družbene spremembe in lastni problemi silijo tudi Cerkev na pot dialoga in sprememb.

Četrti sklop osvetljuje pomen vključevalne pedagogike, ki upošteva celotnega učenca, ki upošteva tudi njegova verska prepričanja (kar pa je v Sloveniji včasih problem) ter dialoško odstranjuje ovire med učiteljem in učencem. Ukvarja se s prispevkom tehnologije in avtoritete k dialoškosti pedagoškega procesa ter enostranskostmi v družinah, ki so posledica nezrelosti staršev in ki ovirajo razvoj dialoškega zadržanja pri otrocih.