Religija kot dejavnik etičnosti in medkulturnega dialoga

Osrednje raziskovalno vprašanje je bilo, kakšna duhovnost je (lahko) podlaga miroljubnemu, dialoškemu, vključujočemu in medkulturnem zadržanju. Osrednji cilj je bil tako preučiti elemente kulture, ki je dialoška in medkulturna, ter njihov odnos do religij(e), hkrati pa znotraj tega odpreti nove poglede v obstoječi razpravi (npr. odgovornost verskih skupnosti do skupnega dobrega; racionalnost in etični vidiki religiozne zavezanosti; odnos med religioznostjo in duhovnostjo; vloga religije v javnem prostoru ter ovire in napetosti v zvezi s tem; skupni etični imenovalec religij in tradicij; intersubjektivnost kot temelj za medkulturni dialog, soglasje in sožitje; medkulturno osnova na teologija in filozofija človečnosti, sočutja in miru; vprašanje religioznosti, spolne identitete in oblik duhovnosti; odnos med fenomeni kulture, etike in dia loga). Pri tem smo uporabili metodologijo teologije in ustrezne (medkulturne) filozofije ter njune pojme (npr. mehanizem mimetične želje, mehanizem grešne ga kozla, pojme tesnobe, eksistencialni stadiji, človek kot simbolno bitje, religi ozna zavezanost, spolna razlika) tako za vzpostavitev novih teoretičnih spoznanj kot tudi za pojasnitev nekaterih konkretnih dogajanj iz slovenske in evropske zgodovine ter sedanjosti. «

Projekt je vzpostavil nove poglede na teme dialoškosti, intersubjektivnosti, strpnosti, svetovnega etosa, medverskega ter medreligijskega dialoga.

Objavljenih je sedem prispevkov:

1. Branko Klun je predstavil pojav vračanja religije v postmoderni (misli) in novo filozofsko odprtost do religije, ki prinaša nove možnosti postmetafizičnega dialoga z religijo in oblikovan ja postsekularne kulture. Referenčni okvir njegovega razmišljanja tvorijo dela Jürgena Habermasa, Charlesa Taylorja ter predstavnikov francoske fenomenološke misli (Emmanuela Levinasa, Jean-Luca Mariona, Michela Henrya, Jeana -Louisa Chretiena in drugih), pa tudi tistih mislecev, ki so levo usmerjeni in so običajno kritični do religije (Alain Badiou, Slavoj Žižek, Giorgio Agamben).
2. Bojan Žalec je svojo trditev, da lahko religije pomembno prispevajo k etičnosti in (medkulturnemu) dialogu, utemeljil z ugotovitvijo, da je v vsako pristno religioznost vtkan solidarni personalizem, ki ga odlikujejo poudarjanje presežnosti osebe, dialoga, medsebojne odvisnosti ter oblikovanja vzajemne skupnosti. Pomembna elementa solidarnega personalizma sta dialoški univerzalizem in doživljajska solidarnost. Opirajoč se na analizo Urlicha Becka je predstavil položaj religij(e) v sodobnem svetu ter pomen presežne usmerjenosti za oblikovanje družbe miru, solidarnosti in sodelovanja. Slednja izvajanja je oprl na Girardovo teorijo in njeno aplikacijo na problem dejanskega uresničevanja človekovih pravic.
3. Središčni pojem razprave Janeza Juhanta je nasilni in uničevalni »drugotni jaz«, ki se lahko v človeku razvije v njegovih zgodnjih letih zaradi neprimernih odnosov, v katerih imajo matere ključno vlogo. Če oseba s takim jazom dobi družbeno moč, so lahko posledice hude. V tem pogledu se opira na teorijo, ki jo je razvil Lloyd de Mause. Juhant jo je apliciral na dogajanje v moderni in naši bližnji zgodovini. Opozoril je na zapletenost dojemanja in »načrtovanja« človeka, skušnjave zgolj zemeljskega gospodovanja, analiziral je odnos med teologijo in antropologijo, sekularizacijo, človekovo svobodo in zlo, identiteto, izvor osebnosti, odnos med religijo in nasilnostjo ter med simbolnostjo in nasilnostjo. Prispevek je sklenil z obravnavo komunikacije, ideoloških vzorcev v njej ter demokratizacije. Slednja je zahteven vzgojni in civilizacijski projekt, ki je antropološko utemeljen. Religija ima v njem vlogo očiščevanja od ideoloških in drugih škodljivih simbolnih usedlin.
4. Lenart Škof je najprej predstavil starovedski koncept mezokozmosa, pri čemer se ni mogel izogniti obravnavi vloge diha in dihanja v vedski misli. Nato je pojasnil trinitarično misel v določenih verskih tradicijah ter mediacijsko vlogo indoiranskega Mit(h)re v stari indijski religiji.
5. Nadja Furlan Štante se ukvarja z etič nim pomenom ženske duhovnosti. Osvetlila je njeno vlogo kot katalizatorja etike intersubjektivnosti polne humanosti, etike medsebojne odvisnosti v luči ekofeministične duhovnosti ter ženske kot graditeljice medkulturnega in medreligijskega sožitja.
6. Vojko Strahovnik se v svojem prispevku ukvarja z (intelektualno) poniž nostjo.
7. Rok Svetlič piše o odnosu med govorico in totalitarizmom oz. rušenjem demokracije. Opozarja na pojav vtihotapljanja totalitarnih prvin v razpravo v demokratični družbi.