Subjekt v analizi

Čeprav je delo zgledno tako po znanstveni strogosti kot po teoretskem habitusu, je posebej glede na predmet refleksije, prakse psihoterapije, ki se jih še vedno ali marginalizira ali banalizira, celo prikriva, presenetljivo prijetno, mestoma duhovito (morda šaljivo) branje. K temu največ prispeva avtorjeva distanca do samega sebe in do svojega predmeta in bralcu se zdi kar samoumevno, da se mora delo končati z uvodom v samokritiko (5. poglavje). Z analizo ideoloških aparatov države, z vpeljavo "teze o dveh subjektih", kritično analizo konceptualnih dvojic – od lingvistike do psihoanalize – je avtor razmerje med dvojicami opredelil kot razmerje ideološke interpelacije in s tem izstopil iz svojega predmeta, ga prepustil različnim vrstam morebitnih drugačnih interpretacij.