Z zoperstavljanjem političnih, ekonomskih, družbenih in kulturnih kontekstov avtorji izpostavljajo partikularne in v marsičem kontradiktorne vzgibe demonstracij v različnih nacionalnih okvirih: odsotnost zunanjepolitičnih tem v jugoslovanski situaciji, navezava na antisemitizem in boj za politično avtonomijo na Vzhodu ter poudarjanje vrednot feminizma, antimilitarizma in antifašizma na Zahodu. Kljub različnim vzgibom in tudi časovnim kontekstom pa se zdi, da je študentske demonstracije izpred pol stoletja povezoval isti miroljubni občutek za skupnost in zavest o pomembnosti živahnega civilnodružbenega življenja. Prav s tem prevratni dogodki s preloma šestdesetih v sedemdeseta nagovarjajo tudi današnji čas, ki, z besedami Mitje Čandra, »postaja spet vse bolj avtoritaren in konflikten, drugačnost v njem je moteča in ogrožajoča, resne politične debate dolgočasne, umetniško raziskovanje pa se v kraljestvu programirane domišljije zdi le še čudaštvo.«