Po Pfallerju življenje v stalni skrbi za zdravje, varnost, trajnostnost in stroškovno učinkovitost ni življenje, ampak preživetje: takšno življenje je nekaj, kar je treba preživeti.
To pa ni boj proti pomanjkanju, pač pa, nasprotno, boj proti ekscesu življenja, proti vsemu, kar sega onstran preživetvene kalkulacije. Tej »zdravniški sobni gimnastiki«, kot jo imenuje, se Pfaller postavlja po robu z »materialistično gimnastiko«, s katero se zavzema za premik od biopolitične paradigme administriranja življenja k emancipatorni politični praksi. V tem je njegova bojna napoved kultu zdravega življenja kot epitomu novega barbarstva.
To pa ni boj proti pomanjkanju, pač pa, nasprotno, boj proti ekscesu življenja, proti vsemu, kar sega onstran preživetvene kalkulacije. Tej »zdravniški sobni gimnastiki«, kot jo imenuje, se Pfaller postavlja po robu z »materialistično gimnastiko«, s katero se zavzema za premik od biopolitične paradigme administriranja življenja k emancipatorni politični praksi. V tem je njegova bojna napoved kultu zdravega življenja kot epitomu novega barbarstva.