Za zidovi: zaprte meje kot nevarnost za odprto družbo

V času, ko se bolj kot kdaj prej utrjujejo zunanje meje Evrope in celotnega Zahoda, prebivalci globalnega Juga pa so reducirani na manj kot nič, je vsaka teoretska intervencija, ki zareže v ta do konca strjeni konsenz, izjemno dobrodošla. Heins in Wolff na eni strani ponudita obilico empiričnega materiala – dragocene so zlasti informacije o (para)agenciji Frontex –, na drugi strani pa se vrneta k temeljnim razmislekom o učinkih zagrajevanja na notranjost družbe.

Družba, ki se zapre, seveda ni več odprta; kar pa nujno še ne pomeni, da je enostavno zaprta, tiranska in zamejujoča. Transformacija, ki jo proizvaja obsesivno zagrajevanje od zunanjosti, je precej bolj kompleksna, precej bolj izmuzljiva in na dolgi rok tudi precej bolj nevarna. Morda kdo misli, da ve, kaj nas čaka na cilju. A če se bo proces še naprej odvijal v smer, v katero nas želita potisniti politični in fabricirani ljudski konsenz, bo končna destinacija za nas tako tuja in tako neprijazna, da bomo hoteli zbežati tudi sami.