Dunajska moderna in krize identitete

Avtorjev širok pogled in razgled s stališča kulturne zgodovine zajema vsa polja od estetike do psihoanalize prek filozofije in lingvistike do poznavanja in razjasnjevanja judovskega sveta, kar je tudi naredilo iz njegovega dela Dunajska moderna in krize identitete absolutno referenčno točko za raziskovanje in bolj avtentično prepoznavanje tega obdobja v konkretnem, zelo multietničnem in plurikulturnem prostoru.

Za Le Riderja je značilen izjemno koncizen, premišljen in natančen slog, brez sleherneega eklekticizma – kar je posebej pohvalno in redko pri obravnavi teme kot je dunajska moderna (1890–1938), ki je nabita z miti in mitizacijami. Le Rider se zato spoprime prav z mitom Dunaja, multietniče prestolnice raznorodnih ljudstev, produktivne interkulturnosti, inovatorskim rodnim mestom velikih modernih umetnikov, likovnikov, glasbenikov in književnikov (od Hofmannsthala do Schnitzlerja in Musila, od Klimta, Schieleja in do Kokoschke, od Mahlerja do Schoenberga), mestom prelomnih in stoletje zaznamujočih psihoanalitičnih teorij, od freudovske šole do Wittgensteina. Le Rider se s tega kritičnega in analitičnega stališča sprašuje o »koristnosti spomina za zgodovino« in ugotavlja, da je bil ta dunajski mit v veliki meri skonstruiran za nazaj, dejansko pa je že nakazoval patologije 20. stoletja – od antifeminizma in antisemitizma do vzhajajočih nacionalizmov.

Osnovna avtorjeva teza je, da so dunajski intektualci in umetniki preživljali bolečo in globoko krizo identitete, ki je povezana z nestabilnostjo in krhkostjo subjektivnega »jaza«, ki je pač izgubil svoj racionalistični temelj in napoveduje značilno odčaranost postmodernizma.