Raziskovalni pristop avtorjev prispevkov temelji na analizi ozadja, oblik in funkcionalnosti ideološko zaznamovanih procesov prisvajanja prostora. Vzpostavljanje oblasti in njeno legitimiranje namreč ni potekalo zgolj preko mednarodnih sporazumov, delovanja upravnih in represivnih aparatov itd., temveč tudi preko simbolnih strategij izražanja moči in iskanja legitimnosti.
Avtorji razprav analizirajo različne vidike tovrstnih prostorskih politik. Večina prispevkov pri tem v večji ali manjši meri povezuje analizo pojmovnih prisvajanj, ki so potekala preko zgodovinskih naracij in različnih diskurzivnih strategij, s predstavitvijo konkretnih idejno zaznamovanih posegov v prostor (gradnja spomenikov in javnih zgradb, preimenovanje krajevnih imen ipd.).
Z geografskega vidika se prispevki v monografiji osredotočajo na tri primere srednjeevropskih obmejnih področij, in sicer na ozemlje severnega Jadrana, Južno Tirolsko in Trentino ter prostor na severu in severovzhodu današnje Republike Slovenije. Obravnavana območja, ki so prej stoletja pripadala dinastični državi Habsburžanov, so si po koncu prve svetovne vojne lastile različne države.
Južno Tirolsko si je kljub nasprotovanju tam živečega nemškega prebivalstva priključila Italija, ki je anektirala tudi ozemlje nekdanjega Avstrijskega primorja, čeprav so bili veliki deli le-tega strnjeno poseljeni s Slovenci in Hrvati, ki so priključitvi nasprotovali. Severni in severovzhodni del današnje Slovenije je po prvi svetovni vojni prišel v okvir jugoslovanske države, a med drugo svetovno vojno ga je enostransko anektirala nacistična Nemčija.
Po koncu druge svetovne vojne je po dolgih pogajanjih in številnih napetostih prišlo do spremembe meje na severnojadranskem področju, medtem ko je Južna Tirolska ostala v okviru italijanske države. Za vsa ta ozemlja je značilno, da v prvi polovici 20. stoletja niso predstavljala le jabolka spora med različnimi državami, temveč da je njihova »obmejnost« izvirala tudi iz notranjih razmer, predvsem prisotnosti različnih narodnostnih skupnosti, ki so skušale aktivno uveljaviti svoje politične zahteve.
Prispevki v monografiji Fluidna krajina/Fluid Landscape z vsebinskega vidika ne predstavljajo vseh oblik idejno nabitih prostorskih politik v tem času. Ne glede na to pa s širino uporabljenih metodoloških pristopov in obravnavanih tematik ponujajo paradigmatičen vpogled v tovrstne procese.
S tem monografija ponuja reprezentativen in svež pogled na zgodovino evropskih »fluidnih« prostorov.