Mehika pred Kolumbom

Medtem ko keramični izdelki osrednjih mehiških, izrazito teokratskih kultur kažejo panteon bogov in spomenike njihovih vladarjev-svečenikov, pa v umetnosti Zahodne Mehike opazovalec odkrije pravo »človeško komedijo« likov nenavadne, povsem anekdotične umetnosti. V državah Colima, Nayarit in Jalisco, kamor se uvrščajo ti zgovorni grobni pridatki, strogi kanoni teokratske umetnosti niso našli plodnih tal, saj keramika teh krajev ni obremenjena z religijo in predpisano ikonografijo, marveč razvija živo pripoved o vsakdanjem življenju. Ta pripoved je ponekod tudi smešna, drugje pretirana do karikature, tudi profana, a predvsem prijazno pretresljiva v svoji ekspresivni izrazni moči. Z zahodno narativno umetnostjo odkrivamo vojščake, igralce z žogo, akrobate, grbavce, glasbenike, matere z otroki in še bi lahko naštevali, pri celotni galeriji likov pa lahko zasledimo tudi socialne razlike med družbenimi stanovi, saj med terakotami najdemo gole in delno oblečene figure, pa vse do takšnih, ki nosijo dragocena oblačila in nakit. Tako ženske kot moške figure so upodobljene v najrazličnejših telesnih pozah od stoječe, sedeče, čepeče ali klečeče, z najrazličnejšimi položaji rok. Ta umetnost ima mnoge lastnosti narodne umetnosti, saj je naivna, vesela, brezbrižna, nastaja v danem trenutku, iz impresije – ali kot jo je označil občutljiv raziskovalec »popolno nepopolna impresionistična umetnost«. Prav zaradi dejstva, da v tem delu Mehike niso poznali formalnih in ikonografskih omejitev umetnosti, ki ga predpisuje visoko svečeništvo ali vladarji sami, mnogi predmeti presenečajo s svojo »modernostjo«. Zato ni čudno, da je bil veliki mehiški slikar Diego Rivera, pri katerem so se energijski tokovi predkolumbovske preteklosti in mehiške narodne umetnosti skupaj s poznimi likovnimi elementi kubizma spojili v njegovem monumentalnem delu, tudi strasten zbiralec (med mnogimi drugimi artefakti) prav teh živopisnih neukročenih figuric. Ne nazadnje je magična in oblikovna moč mehiške plastike izrazito vplivala na Henrija Moora, ki je utiral poti modernega kiparstva 20. stoletja. Podoživljal je arhitektonsko strogost, kubično oblikotvorno moč in magično intenzivnost stare mehiške umetnosti ter jih prenašal v svoje delo. V Britanskem muzeju pa se je srečal prav s figuralnimi deli zahodnomehiške obale, ki so mu – kot je nekoč izjavil – »vlile pogum, da se v svojih skulpturah poigra z negativnim prostorom«. Kulturna dediščina Zahodne Mehike je bila v 20. stoletju v glavnem predmet naključnih najdb ali celo grobnih plenilcev, v zadnjih dvajsetih letih pa si sledijo sistematična arheološka izkopavanja, ki so spodbudila obsežna znanstvena raziskovanja in posledično pomembna nova odkritja in spoznanja o tej izvirni sui generis kulturi. Ljubljanska razstava je po Art and Archaeology of the Unknown Past (Umetnost in arheologija nepoznane preteklosti) iz leta 1998 šele druga, po obsegu sicer manjša razstava, ki se celostno ukvarja s kulturo jaškastih grobnic Zahodne Mehike in sploh prva, v celoti zasnovana na sistematičnih arheoloških izkopavanjih te kulture, razstavljene najdbe pa pomenijo eno najpomembnejših odkritij zadnjih desetletij v Mehiki.