Gre predvsem za gospoda Almeriga Petronija (umrlega leta 1599), ki kot lastnik odlične knjižnice v širšem jadranskem prostoru sicer ni bil unikaten, a je po svoji izobrazbi vseeno izstopal. Njegove knjige so bile teološke, filozofske, zgodovinske, pravne, jezikoslovne itd. S pomočjo njegovega zapuščinskega inventarja avtorica prikaže Petronijeve rodbinske povezave, posesti, način življenja ter zlasti ljubezen do znanosti.
Čeprav gre pri obravnavani monografiji za mikroštudijo, lahko na njeni podlagi sklepamo na širše stanje izobrazbe ter premoženjske razmere in življenjski stil višjih slojev tedanje Istre ter delov današnje severovzhodne Italije. S pritegnitvijo obsežnega korpusa literature in virov avtorica inventar najprej umesti v obdobje ter politično, gospodarsko in duhovno okolje njegovega nastanka, nakar poda še zgodovino in genealogijo rodbine Petronio, v Piranu izpričano od 13. stoletja, ter njeno vpetost v žitje mesta. Sledi podrobna analiza vsebine inventarja, ki so ga sestavljali: nepremičnine, oblačila in nakit, posodje, pohištvo, umetniška dela, knjige in rokopisi itd.
Če popis knjig in rokopisov prinaša uvid v širše vidike kulturne zgodovine, pa preostanek inventarja nudi vpogled v kar najširšo materialno kulturo istrskih veljakov ter dopolnjuje védenje o podjetnosti, poročnih strategijah in miselnosti rodbine Petronio. Ob koncu vsebinske analize avtorica poda poskus rekonstrukcije vsakdanjika dedinj, ki jima je bil inventar namenjen, v času očetove smrti – zlasti vsakdana starejše hčerke, Fantine. S tem pristopom uspešno nadgradi standardne preglede zapuščinskih inventarjev in jim vdahne za družbeno zgodovino prepotrebnega življenja. – dr. Martin Bele in dr. Žiga Oman (Iz recenzij)