Poti mleka: Od Padske nižine do stepe

Objavil je dolgo vrsto knjig, ki so prevedene v številne jezike. V zadnjem desetletju njegov opus v Italiji pa tudi drugod ponovno odkrivajo in vrednotijo (umrl je leta 1997).

Camporesijevo znanstveno delo je bilo od njegove smrti predmet več znanstvenih konferenc, med katerimi je bila najpomembnejša mednarodna konferenca v Forlìju leta 2008 (prispevki konference so zbrani v Elide Casali, Marcello Soffritti (ur. ), Camporesi nel mondo. L’opera e le traduzioni, Bologna, 2009). Camporesijev dostopen in privlačen slog pisanja mu je omogočil, da je dosegel široko bralstvo, ki v vseh pogledih še naprej raste.

Njegovo delo so komentirali številni mednarodno priznani znanstveniki, kot so Peter Burke, Maurice Aymard in Umberto Eco. Njegovo delo ne drsi v pozabo, temveč ostaja v središču pozornosti strokovnjakov v njegovem polju in še pridobiva na vplivu in relevantnosti. Založba Il Saggiatore je leta 2016 začela izvajati projekt ponovnega izdajanja izbranih Camporesijevih knjig.

V okviru tega projekta je bila ponovno izdana tudi knjiga Poti mleka, ki je del serije knjig, v katerih se ukvarja z “vitalnimi sokovi”, kot so kri, voda, mleko, vino, čokolada. To je majhna knjiga, sestavljena iz treh navidezno heterogenih esejev (esej je bil Camporesijev najljubši slog, ki očitno ni zaviral njegovega znanstvenega uspeha). Eseje povezuje motiv mleka kot “živa in vitalna hrana”, “dragocen sok človeške rastline, metaforična varianta krvi”.

V esejih je Camporesi razvil specifično antropološko konceptualizacijo funkcije in pomena mleka v laktofilnih kulturah. Te se raztezajo od skrajnega evropskega zahoda (s poudarkom na Padski nižini) proti severu in vzhodu, vse do Arktike in Daljnega vzhoda, kjer trčijo ob laktofobne kulture.