Vse duše mojega telesa: Dnevnik mlade partizanke (1943-1945)

Furlanija 1943–1945: mlada Maria Antonietta Moro vstopi v vrste odporniškega gibanja. Sprva deluje s slovenskimi partizani na Goriškem, nato v italijanskemu odporu. Njeni partizanski imeni sta Nataša in Anna. Januarja 1945, v dolgih mesecih pred koncem vojne, začne pisati dnevnik, ki je bil doslej neznan. Hči Lorena Fornasir ga je našla šele po materini smrti. Razkril ji je povsem novo in navdihujočo razsežnost materine osebnosti, saj je po vojni živela zgolj družinsko življenje. Takole pravi v svojem spremnem komentarju, v katerem premišljuje, zakaj se je ženska, ki se je med osvobodilnim bojem emancipirala, tej svobodi po vojni odpovedala: »To ni zgodba. Ni biografija. Je posmrtni dar, odnos z drugo žensko, ki ni moja mati, a obenem to je. Je pripoved o povezavi, ki ni narejena iz spominov in objokovanja, ampak iz stika z razmišljanjem, ki se je rodilo v akciji, in s tistim delom njene osebe, ki mi je bil neznan. ‘Pozdravi junakinjo Anno,’ se zaključi pismo partizanskega tovariša, ki ga je po vojni poslal mojemu očetu. Besede mi obudijo njeno močno podobo in pokažejo na vrzel med njenim zgodovinskim časom in mojo predstavo o tem času, ki se mi je zdel junaški, a obenem abstrakten. Kdo je bila moja mati?«

Maria Antonietta Moro (1919–2009) je v odporniško gibanje vstopila s 23 leti, med medicinskim usposabljanjem v Gorici. Najprej je skrbela za slovenske ranjene partizane, postopoma pa se je izoblikovala v aktivistko in postala članica Varnostno-obveščevalne službe s partizanskim imenom Nataša. Po kapitulaciji Italije se je pripravljala za vstop med italijanske partizane. Julija 1944 je odšla v Videm, kjer se je kot Anna priključila italijanskemu odporniškemu gibanju, v katerem je spoznala bodočega moža Ardita Fornasirja – Aria, komandanta garibaldinske Divizije Mario Modotti in komande Pordenona. Dnevniški zapisi so njeno edino pričevanje: dnevnik Tripartitna vojna zajema obdobje od januarja do aprila 1945 z vzporednimi reminiscencami na čas, preživet s slovenskimi partizani od novembra 1942 do maja 1944, skicirka Giotto obdobje od sredine julija 1944 do začetka maja 1945, pisma iz korespondence z Ariem pa obdobje od sredine marca 1945 do konca aprila 1945. Zapuščinsko gradivo zgodovinopisno umešča in kontekstualizira spremna beseda zgodovinarke in raziskovalke Anne Di Gianantonio, literarno pa prispevek pesnice in pisateljice Gabrielle Musetti.

»Annin dnevnik preobrača stereotipe o tem, kako je bilo biti partizanka: radikalno in večkrat provokativno izprašuje pojem ženske svobode in razvija zanimive premisleke o ‘negi’ kot predvideni ter nesporni dolžnosti žensk. Na prvih straneh Anna z vso silo zahteva pravico, da pove to, kar misli, pravico, ki si jo je pridobila s sodelovanjem v boju. Sogovornik je njen tovariš Ario, a ko ona spregovori, ni samo ženska, ampak tudi tovarišica in borka, ki potem, ko je prispevala k razgradnji tradicionalnih vlog, z vso pravico pove svoja stališča. V tej njeni drži prepoznamo novo žensko subjektivnost kot eno največjih pridobitev osvobodilnega boja. Ob branju se nas najbolj dotakne prav to, da ne omahuje in ne uporablja praznih besed. […] Večkrat zapiše tudi ostre sodbe o italijanskih partizanih. Primerja jih s slovenskimi, ki jih opisuje kot pogumne, drzne, skromne in povezane z ljudstvom, z lastnostmi torej, ki so pogosto pravo nasprotje tega, kar trdi o italijanskih bojnih tovariših. Ob njenih številnih opazkah se moramo vprašati, zakaj je formulirala tako jasne in odkrite sodbe, kaj jo je privedlo do tega, da je pisala o tako radikalnih razlikah med odporniškima gibanjema,« se sprašuje zgodovinarka Anna Di Gianantonio na začetku svoje družbenozgodovinske kontekstualizacije dokumentarnega gradiva knjige.

Gre za izjemne dokumente, saj so bili napisani v času dogajanja in niso naknadna spominska predelava. Še posebej so pomembni za razumevanje motivov, vlog in čustvovanj številnih žensk, ki so osebno sodelovale v odporniškem gibanju, po vojni pa so se umaknile v senco družinskega življenja in moškim tovarišem prepustile avro slave.