Narava, kot jo vidi narava

Na Slovenskem je zakoreninjeno prepričanje, da o naravi ni potrebno povedati kaj več, kot nam ponujajo dejstva, in da literarnost besedila le zamegljuje njegovo sporočilnost. Šele potreba po prevrednotenju po človekovi meri prikrojenih resnic o naravi ponuja priložnost za naravi prijazen nagovor. Leposlovje se je v nasprotju z znanostjo sposobno postaviti na drugo stran, vsaj za trenutek gledati na svet z očmi rastlin in živali.

Pripoved te knjige se izogiba ustaljenemu ljubiteljskemu, izletniškemu ali celo turističnemu predstavljanju narave na Slovenskem. Namesto zgolj človeškega pogleda, ponuja prvinski pogled vseh udeležencev v igri narave, tako v dramatičnih kot v himničnih okoliščinah. Enkratnost naše narave in le v njeni pestrosti, ampak tudi v ustvarjalnem razmerju med divjino in kulturo.

S pomočjo leposlovne besede in naravoslovne fotografije v knjigi spregovorijo rastline in živali, ki se tisočletja soočajo s človekom spreminjanjem narave, tako kot naravnim ujmam se prilagajajo tudi kultiviranju narave. Na ogroženost, to naravovarstveno izmišljotino, se spravljivo odzivajo s kulturnim sledništvom. To pa je osrednje vodilo zagovorništva narave.

Monografija o razmerju med divjino in kulturo je nekaj novega v slovenski naravovarstveni miselnosti, pa tudi nekaj presenetljivo svežega na našem knjižnem trgu. Knjiga oblikovana z občutkom za tisto najbolj dragoceno med nami in naravo, čemur bi lahko rekli čudenje.