To je praksa arhitekture, ki se v svetu vzpostavlja in pojavlja tako, da svet hkrati gradi oziroma ga preoblikuje, rekonstruira. V svetu se vzpostavlja skupaj s svetom, ki ga sama vzpostavlja. Prispevki v knjigi se sicer ne osredotočajo samo na arhitekturo, pač pa obravnavajo še druga področja miselnega delovanja, kot so umetnost, filozofija in politika.

Povezuje pa jih skupni problem: problem zarisa možnosti takšnega mišljenja in delovanja v svetu, ki je obenem rekonstruiranje vsakokratnega danega sveta.

Jacques Rancière in Mark Foster Gage razpravljata o povezavah med politiko in estetiko v razmerju do arhitekture. Rado Riha v središče obravnave sodobne umetnosti postavlja Kantov koncept reflektirajoče razsodne moči. Urednica Petra Čeferin obravnava Plečnikove arhitekturne konstrukcije javnega prostora kot potencialno podporno strukturo praksam intelektualne emancipacije. Knjiga se zaključi z besedilom Alaina Badiouja, ki odgovarja na vprašanje: Ali moramo spremeniti svet, če hočemo biti srečni?