V okviru simpozija so na predavanjih, diskusijah in okroglih mizah z domačimi in tujimi strokovnjaki ter ob retrospektivi, ki je bila osredotočena na mnogoterost kinoizkušnje, razmišljali o novih načinih gledanja, evoluciji podobe, kulturni logiki umetne inteligence, spreminjanju paradigme filmske industrije in redefiniciji kina kot izkušnje, tehnologije in arhitekture.
Povzetki prispevkov & avtorji:
- Tara Judah – Kuriranje in skupnost: kinematografi kot zbirališča za pripovedovanje zgodb
Watershed je bil ustanovljen leta 1982 kot medijski center, posvečen tako filmski produkciji kot prikazovanju filmov. Je prvi britanski neodvisni kino z več dvoranami zunaj Londona. V času brexita, covida in vzpona pretočnih platform se je neodvisni kino znašel pred številnimi izzivi. Ob predstavitvi načinov, na katere kuratorske prakse prisluhnejo skupnosti in postanejo bolj vključujoče, prispevek razmišljala o statusu neodvisnega kina v spreminjajoči se kino-krajini.
Tara Judah je doktorska kandidatka na University of West of England v Bristolu. V sodelovanju z Watershedom in Univerzo iz Exterja se v svojem raziskovalnem delu osredotoča na vlogo neodvisnih kinov v času kulture na zahtevo. Je tudi urednica spletnih revij in portalov, kot sta Senses of Cinema in MUBI.
- Mattias Frey – Algoritmi in občinstva
V zadnjih letih so avtomatizirani računalniški procesi – vključno z algoritmi in umetno inteligenco – pustili globok pečat na ustvarjanju, izbiranju in gledanju filmov. Številni teoretiki, novinarji, komentatorji in kritiki pogosto in zagreto razpravljajo o tem, ali imajo ti sistemi vpliv ali ne – a kakšna je dejanska izkušnja gledalcev filmov z algoritemski priporočilnimi sistemi?
Mattias Frey je vodja oddelka za medije, kulturo in kreativne industrije na Univerzi City v Londonu. Njegova najnovejša monografija Netflix Recommends: Algorithms, Film Choice and the History of Taste (University of California Press, 2021) je leta 2023 prejela nagrado za najboljšo monografijo, ki jo podeljuje Britanska zveza za film, televizijo in filmske študije. Je avtor številnih člankov in monografij.
- Ciril Oberstar in Martin Pogačar – Moč odvidenja: film, literatura in meje pogleda
Prispevek premišljuje potenciale in omejitve, ki jih vsebuje koncept odvidenja. Za ta namen avtorja analizirata izbor filmskih (npr. Mesto slovesa [La Jetée, 1962, Chris Marker]) in literarnih del (npr. Mesto in mesto Chine Miévilla), ki jih pogledata skozi perspektivo zamejevanja in odkrivanja pogleda. V dialogu s filmsko teorijo in teorijo medijev prispevek premišlja možnosti in moč koncepta, tudi v kontekstu novih načinov gledanja (digitalni mediji) in odvidenja.
Martin Pogačar je kulturolog, magistriral je iz centralno- in jugovzhodno-evropskih študijev na School of Slavonic and East-European Studies v Londonu in doktoriral na temo spreminjanja spominskih praks v digitalnih medijih na Univerzi v Novi Gorici. Ukvarja se s spominom v digitalnih medijskih ekologijah, povezavami med tehnologijo in spominom, pa tudi z jugoslovansko popularno kulturo in industrijsko dediščino.
Ciril Oberstar je magister filozofije. Na umetniški gimnaziji v Ljubljani poučuje predmet zgodovina in teorija filma. Je urednik za družboslovje pri reviji Dialogi ter nekdanji glavni in odgovorni urednik revije Ekran. Je občasni sodelavec kolektiva Obzorniška fronta ter pisec poljudnih, strokovnih in znanstvenih tekstov.
- Andrej Šprah – Predpostavka »konca filma« kot pedagoški potencial vračanja k avtentičnosti filmske izkušnje
Premislek se osredotoča na tiste vidike fenomena »konca filma in kinematografije, kot ju poznamo«, ki vplivajo na uvajanje v film znotraj šolske prakse. Preko analize petih prevladujočih tipov gledalske izkušnje opredeli dejavnike sprejemanja in zaznavanja filma v pedagoškem kontekstu. Nadalje se ukvarja z dvema variantama specifično-filmsko nezavednega: »optično nezavednega«, kot ga je preučeval Walter Benjamin, pa tudi »tehnično nezavednega«, kot ga je opredelil Nace Zavrl. Oba koncepta opredeljujeta svojevrstnost avtentične izkušnje filma.
Andrej Šprah je docent za področje filmskih in televizijskih študijev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani in na Institut für Kulturanalyse Alpen-Adria-Universität v Celovcu. Njegove raziskave in objave zajemajo vprašanja razmerja med dokumentarno in umišljeno avdiovizualno reprezentacijo realnosti, dejavnike jugoslovanske in postjugoslovanske kinematografije, vidike filmskega (neo)realizma ter metodologije filmske didaktike, pedagogike in andragogike.
- Oskar Ban Brejc – Onkraj zatopljenosti in potujitve
Besedilo razmišlja o razmerju med zatopljenostjo in potujitvijo. Skuša pokazati, da se na videz nasprotna koncepta ne izključujeta, temveč se ob gledanju filma neizbežno prepletata. To skuša razmisliti s primeri rekonstrukcij zgodovinskih dogodkov v TV-dokumentarcih in motivov pripovednega samonanašanja v umetniških dokumentarcih. Razmislek povezuje koncept suma, kakor ga razvija v svojem delu Boris Groys. Besedilo se zaključi z razdelkom o wakaliwoodskem filmu Kdo je ubil kapitana Aleksa (Who Killed Captain Alex?, 2010, Nabwana I.G.G.), v katerem se nasprotje zatopljenosti in potujitve dokončno razblini v čisto materialno dobesednost.
Oskar Ban Brejc je študent filozofije. O filmu piše kritiške in teoretske tekste za reviji KINO! in Ekran. Je so-redaktor oddaje o filmu Temna zvezda na Radiu Študent. Leta 2022 se je udeležil delavnice filmske kritike The FIPRESCI Warsaw Critics Project. Je dvakratni prejemnik nagrade Nike Bohinc za teoretski tekst in filmsko kritiko.
- Mariya Nikiforova – Hibridne forme: preplet fotokemičnih in digitalnih praks v sodobnem eksperimentalnem filmu
Na kakšne načine se digitalne in fotokemične prakse ter estetike prepletajo s sodobnim eksperimentalnim filmom? Rezultat tega prepleta so neskončno mnoge hibridne oblike, ki nagovarjajo sodoben tehnološki trenutek. Osrednja pozornost prispevka je namenjena predavateljičini izkušnji kot vodji zbirke in koordinatorki postprodukcijske rezidence Atelier 105 pri francoski distribucijski hiši Light Cone.
Mariya Nikiforova je iz filma in AV umetnosti magistrirala na Sorboni, trenutno pa je doktorska kandidatka na univerzi Pariz 8 (Saint-Denis). Je vodja filmskih zbirk pri Light Cone, francoski distribucijski hiši in arhivu eksperimentalnega filma. Je filmska kuratorka, avtorica mnogih člankov in publikacij o filmu ter filmska ustvarjalka. Je tudi članica umetniške zadruge – filmskega laboratorija L’Abomniable v Parizu.
- Valerie Wolf Gang – Razširjena resničnost (XR) in spreminjanje paradigme filmske industrije
Prispevek obravnava interdisciplinarno naravo tehnologije razširjene resničnosti (XR) in njen vpliv na koncepte prostora, identitete in samopodobe. V kontekstu teoretskih okvirov, kot so ideje Gillesa Deleuza, Félixa Guattarija, Michela Foucaulta in Jean-Françoisa Lyotarda analizira, kako XR ustvarja nove oblike pripovedništva in kako se te srečujejo s postmodernimi koncepti moči, nadzora in raznolikosti diskurzov.
Valerie Wolf Gang je intermedijska umetnica, filmska režiserka, raziskovalka na presečišču znanosti in umetnosti ter mentorica. Njeno delo raziskuje interakcije med novimi tehnologijami in sodobno družbo, z osredotočenostjo na razširjeno resničnost (XR) in različna področja umetne inteligence (AI). Razstavlja in predava po vsem svetu in pri tem združuje teoretične koncepte s praktičnimi aplikacijami, da bi oblikovala in spodbujala novo razumevanje tehnologije v umetnosti in družbi.
- Nina Cvar – Kulturna logika umetne inteligence v filmu in onkraj
Zdi se, da je umetna inteligenca postala referenčna točka v razpravah o stanju v sodobni družbi, kar potrjuje tezo Isabelle Hermann, ki zapiše, da tropi o umetni inteligenci delujejo kot povečevalna stekla aktualnim družbenopolitičnim izzivom. Prispevek se osredotoča na poskus diagnoze t. i. kulturne logike umetne inteligence v filmu in onkraj, pri čemer za izhodišče vzame benjaminovski premislek o razmerju med produkcijo in reprodukcijo.
Nina Cvar je kulturologinja in doktorica filozofije. Na Fakulteti za elektrotehniko UL je zaposlena kot znanstvena sodelavka; ukvarja se z raziskovanjem digitalizacije. Od leta 2022 je asistentka na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, z nazivom docentka za področje sociologija kulture. Je avtorica več sto filmskih kritik in esejev. Leta 2021 je pri Založbi Sophia izdala znanstveno monografijo Digitalna podoba in globalni kapitalizem: Tehnologija, politika, upor.
