V iskanju alternative obstoječim sistemom gradnje so avtorji istoimenskega projekta s petdesetimi evropskimi arhitekti in ustvarjalci raziskovali in analizirali primere vernakularnih objektov iz Evrope, ki vprašanje ekologije – za razliko od trenutne sodobne prakse – obravnavajo celostno, kot neločljiv del arhitekturne zasnove.
Vernakularna arhitektura je tako razumljena kot živ primer energetskih načel, ki so pomembna za sedanji čas in jih je mogoče uporabiti kot podlago za kritično reinterpretacijo sodobne arhitekturne produkcije.
Ekologija je v preteklem desetletju bistveno vplivala na razvoj arhitekture; na tem področju je ekologija največkrat razumljena kot »energetska učinkovitost stavb«. Za domnevno večjo ekološkost arhitekture so s toplotnimi črpalkami, tehnologijo nič-energijskih hiš, prezračevanjem z rekuperacijo in podobnim poskrbele druge inženirske stroke; te naše domove preobražajo v visokotehnološke stroje, ki naj bi pripomogli k ekonomičnemu ravnanju z energijo.
»Energetska učinkovitost« tako ne nastopa kot izhodišče arhitekturne zasnove, pač pa kot popolnoma ločena, neodvisna komponenta stavbe. Vernakularna arhitektura prejšnjih stoletij takšne razmejitve ni poznala – ekologija je v preteklih obdobjih generirala arhitekturo in je bila od nje neločljiva.
Publikacija je bila izdana ob predstavitvi paviljona Republike Slovenije na 18. mednarodni arhitekturni razstavi Beneškega bienala (20. maj–26. november 2023) z naslovom Laboratorij prihodnosti (kustosinja Lesley Lokko).
Uredniki: Jure Grohar, Eva Gusel, Maša Mertelj, Anja Vidic, Matic Vrabič
Grafično oblikovanje: Žiga Testen in Samson Ossedryver