Namen razstave in knjige Ali ima prihodnost ponovitev? je na videz preprost: s pogledom nazaj upreti pogled naprej. Ali kot je slednje odlično zaobjel filozof Walter Benjamin: »Živeti pomeni puščati sledi. V interierju so te sledi še toliko bolj poudarjene.« Zato pozornemu opazovalcu ne razkrivajo le narave našega dela, temveč tudi naše odnose, naše življenje. Še več, razkrivajo fragmente naše prihodnosti.
Projekti, izbrani za razstavo in knjigo Ali ima prihodnost ponovitev?, so predstavniki obdobja, ki ga je pionirsko začrtalo delo arhitekta Jureta Kobeta s poslovalnico Globtour v Ljubljani. Trdoživ postmoderni arhitekturni likovni izraz se je v izbranem obdobju dokončno umaknil funkciji in jasni likovni pripovedi. Na razstavi in v knjigi so v ospredje postavljeni interierji, katerih skupna značilnost je premišljeno oblikovanje prostora, in ne njegovo opremljanje z bolj ali manj uveljavljenimi produkti zvenečih oblikovalskih imen in trgovskih znamk.
Izbrane interierje pa zaznamuje še ena skupna lastnost, tako imenovani beli šum. Lastnost motnje. Te so v času nastanka pogosto spregledane (kot denimo velja za kultni Kubrickov film 2001: Vesoljska odiseja), ko pogled upremo nazaj, pa se pravzaprav prelevijo v znanilke prihajajočega. Prav te motnje so tudi iniciatorke zastavljenega vprašanja: Ali ima prihodnost ponovitev? In kot kažeta razstava in knjiga, to ni retorično vprašanje.