Bobby Fischer: Šahovski genij

Po velikih zmagah na medconskem tumirju in na kandidatskih dvobojih je leta 1972 v dvoboju premagal še svetovnega šahovskega prvaka Borisa Spaskega ter tako postal enajsti svetovni šahovski prvak. Najboljši med najboljšimi je postal sam, brez pionirskih domov, stalnih trenerjev in neplačanih sekundantov. Z lastnimi silami se je vzpenjal proti vrhu šahovskega Olimpa. S svojim izjemnim talentom, z željo po uspeha in vero v pravilnost svojih zamisli je porušil vse pregrade pred seboj. In to je storil v državi, ki takrat še ni imela posluha za šah!

Fischer je bil profesionalec, ki je šahu dvignil ugled in ceno. Vendar ni bil lovec na denar. To je najbolje dokazal leta 1975, ko bi moral braniti naslov svetovnega prvaka v dvoboju z izzivalcem Anatolijem Karpovom. Ker Mednarodna šahovska zveza ni sprejela njegovih zahtev po spremembi pravilnika za dvoboje, se je naslovu svetovnega prvaka odpovedal, se odrekel tekmovanjem in z njimi tudi visokim nagradam. Čeprav je sedel na šahovskem prestolu samo tri leta, ga imajo mnogi za največjega šahovskega genija.

Knjigo o Bobbyju Fischerju je napisal šahovski mojster in štirikratni slovenski prvak Janez Stupica. V njej obsežno govori o nenavadnem in asketskem življenju ameriškega šampiona, kronološko pa predstavi vse Američanove nastope na turnirjih, olimpijadah in dvobojih. Med množico znanih Fischerjevih partij je avtor izbral 100 tistih, ki so po njegovi presoji najboljše ali najbolj značilne za Bobbyjev igralni slog. Pred partijo je na kratko predstavljen Fischerjev nasprotnik, pogosto se s fotografijo ali karikaturo. Skoraj vse partije so komentirane, dobra polovica podrobno. Opombe k partijam ponujajo bralcu poleg šahovskega pouka tudi kopico pregovorov, izrekov in drugih življenjskih modrosti. Ker je dolgočasje najhujši greh poučevanja, je avtor navedel veliko šaljivih iskric in anekdot, kot poseben didaktični pripomoček pa je uporabljal metodo razgovora z bralcem.