Eseji o komediji

V zadnjih tridesetih letih je Jure Gantar za različne slovenske gledališke liste in znanstvene revije napisal vrsto člankov o komedijah, ki so jih naša gledališča imela v tem času na repertoarju. V Esejih o komediji je triindvajset izmed teh dramaturških razčlemb urejenih v logično povezano celoto, nekakšen vzorčen presek skozi zgodovino komedije od Aristofana do Matjaža Zupančiča in Iva Prijatelja.

Avtor komedije umešča v njihov zgodovinski in filozofski okvir, toda v vsakem eseju se osredotoča na en sam zorni kot, skozi katerega potem interpretira izbrano igro. Metodološko eseji segajo od tako imenovanega »natančnega branja« posameznih besedil, pri katerem Gantar analizira nekaj ključnih vrstic v komedij – takšni so, recimo, prispevki o Plavtovih Oslih, Molièrovem Donu Juanu in Ortonovem Pornoskopu – do širše zastavljenih literarno-zgodovinskih in dramaturških primerjav med Cankarjem in Flaubertom, Valentinom in Chaplinom, ter Ionescom in Descartesom. V esejih o Linhartu in Feydeauju je v ospredju žanr, medtem ko se prispevka o Aristofanu in Skopuhu posvečata gledališkemu podtekstu in uprizoritvenim zahtevam dramske predloge.

Eseji o komediji so tako kratek pregled razvoja komedije kot literarne zvrsti kot tudi vpogled v temeljna teoretična vprašanja, povezana z njenim položajem v družbi. Časovni obseg knjige obenem pomeni, da se članki ukvarjajo tako s kritiško tradicijo kot tudi s sodobnimi teoretskimi trendi. Razčlembe so podprte s strokovno literaturo, a so napisane dovolj poljudno, da so dostopne tudi nekoliko širšemu občinstvu.