Odstiranje pogleda: Spomini, izkušnje, spoznanja

Njeno pisanje temelji na večdesetletnih izkušnjah filmske vzgojiteljice ter se dotika dela s filmom in mladimi, oblikovanja filmskih programov in abonmajev, izobraževanja mentorjev in pedagogov, vpeljave filmske vzgoje v učne načrte ter prenašanja znanj v mednarodnih izmenjavah. Za svoje delo je leta 2007 prejela Badjurovo nagrado, najvišjo strokovno nagrado na področju filma, bronasto plaketo JSKD (1999) ter plaketo (2001) in nagrado (2013) glavnega mesta Ljubljane.

“V Sloveniji smo se zavedali, da če želimo ustvarjalnega, občutljivega in doživetja sposobnega gledalca, ni smotrno začeti s poučevanjem. Vodila nas je misel, da se občutljivosti za filmsko izražanje ni mogoče naučiti, treba jo je privzgojiti. Ni zavezana izobrazbi, pač pa omiki”.

“[G]ledalec z gledanjem usvaja filmsko govorico. S tem postaja bolj občutljiv za njeno sporočanje in sposobnejši informacijo vtkati v svoj izkustveni svet. Prepričala sem se, da je izkušnja gledanja pri tem najpomembnejša in da je naloga filmske vzgoje oplemenititi to izkušnjo s potrebnim znanjem. Gledanje filma je torej temeljno, najlažje in najhitrejše učenje filmskega jezika”.

“Če želimo doseči, da vsak posameznik obogati svoje doživetje filma z doživetjem sogledalcev, potrebujemo pogovor. Pogovor o filmu se razlikuje od razlage, je iskanje pomena. Če se izogiba posploševanju, spodbuja ustvarjalno mišljenje”.

“Izkušnje so pokazale, da se vzgojitelji pri pogovoru o filmu zelo pogosto zatekajo v posplošene razlage, ki stremijo k poduku, pri tem pa nastaja nevarnost sprejemanja vrednot brez premisleka. Posledice so lahko usodne. Če namreč gledalci mehanično prevzemajo tuje mnenje, se v podzavest prikrade misel, da nič ne vedo in da niso sposobni razmišljati o filmu”.

“Vsi sodelavci Oddelka za filmsko vzgojo Pionirskega doma smo zagovarjali stališče, da je otroška filmska ustvarjalnost povsem drugačna tako od snemanja profesionalnih kot tudi uveljavljenih amaterskih filmov. Menili smo, da je treba najti oblike, ki so otrokom najbližje glede na njihovo psihofizično razvitost. To je bil čas začetka uveljavljanja ideje, da je filmska kamera lahko svinčnik, ki riše zgodbice, beleži utrinke iz okolja ter podaja najrazličnejša sporočila o otrokovem doživljanju sveta. Hitro smo se je oprijeli, vendar je bilo treba najti ustrezno pot do njene uresničitve”.

O avtorici: 

Mirjana Borčić je bila rojena leta 1925 v Ljubljani. Tu je končala osnovno in srednjo šolo, nato pa na Filozofski fakulteti v Zagrebu nadaljevala študij slavistike. Po diplomi je na eksperimentalni šoli Dragice in Rada Končarja osnovala filmski krožek za učence od petega do osmega razreda. Leta 1960 se je vrnila v Ljubljano, se zaposlila kot vzgojiteljica v Dijaškem domu Ivana Cankarja in že tu zasnovala filmski klub Samorastniki. Leta 1963 je prevzela mesto vodje Oddelka za filmsko vzgojo v Pionirskem domu in oddelek je kmalu postal osrednje stičišče uvajanja napredne in sodobno zasnovane kulturne vzgoje. Bila je dejavna tudi kot urednica in publicistka (bilten Novi film, zbirke Filmski listi, Mala kinoteka in Sedma umetnost; rubrika Film, šola, klubi za revijo Ekran, urednica v založbi DDU Univerzum …). Je avtorica več učbenikov in knjig (Osnove filmske umetnosti: umetnostna vzgoja (1981), Z glavo ob zid: filmska vzgoja včeraj – za danes in jutri (1997) …). Leta 2009 je sooblikovala in moderirala enega najuspešnejših programov v Kinodvoru za generacijo v poznejših letih — Filmska srečanja ob kavi. Peter Zobec ji je posvetil knjigo Od daleč in blizu: pogovori z Mirjano, Maja Weiss pa je posnela  film o njenem življenju in delu z naslovom Odstiranje pogleda z Mirjano Borčić.