Majaronove vezi z omenjenimi ustvarjalci, primerjava njihovih opusov in pristopov k lutkovni umetnosti ni naključna. Njihovi skoraj sočasni zapisi dokazujejo, da je bil čas druge polovice 20. stoletja na nam geografsko najbližjem območju čas prelomnega razmisleka o Lutkovnem. Avtorji so izhajali iz »klasične« lutkovne tradicije, jo obvladali in spoštovali, a jo v toku s časom in družbeno-umetniškimi dogajanji nadgradili in spreobrnili v aktualno umetnost, ki se je preizpraševala, preobračala, izničevala in znova sestavljala, se raziskovala in si z novimi rezi upala posegati v zvrst, ki je – kakorkoli pogledamo – usodno povezana z arhetipalnostjo in tradicijo.