Poznajo jih morda tisti, ki so se že izgubili med njenimi smrekami, bukvami in hrasti, kajti Gori se velja prepustiti. Šele tedaj ti je dano razumeti zgodbe o pobožnih romarjih z upanjem in vero v srcih, o številnih znamenjih ob poteh, o prestrašenih okoliščinah za debelimi zidovi šmarnogorskega tabora in o krvoločnih Turkih ter o prvih planinskih doživetjih in plezalnih poskusih na Turncu, ki jih Gora pripoveduje skozi šelestenje dreves.
Pa tudi obdajajoča realnost je z Gore videti popolnoma drugačna – oddaljena, toda pregledna, kadar ne potone v globino jesenske megle.