Vendar gre tokrat za njegove odnose z nežnim spolom; kot glasbenik je imel veliko tovrstnih priložnosti, kot moški jih je, zapiše sam, tudi izkoristil.
Knjiga je napisana v še nekolikanj neposrednejšem slogu, kot smo ga od Cepuša že tako ali tako vajeni: pri opisovanju izbranih ženskih poglavij prav zares ničesar ne olepšuje, ampak na sočen in hudomušen način naravnost pripoveduje (skorajda) vse. Noče biti sentimentalen ali poetičen, noče z metaforami prikrivati morebitnih »spornih vsebin«: zapiše jih, kot jim gre in v jeziku, kakršen sodi k te vrste neposrednosti.