Peklenski blues

Bluesovski žanr ima svoje besedilne zakonitosti. To pomeni, da je jezik teh pesmi zelo specifičen in prevajalec se brez referenčnih slovarjev in pojasnil kaj hitro pomensko precej ušteje in tako zgreši odtenke izvirnika. Po temeljitem študiju bluesovskega jezika in tudi ob dobrodošli strokovni pomoči Janeta Webra upam, da je takih pomanjkljivosti v prevodih čim manj, seveda pa sem moral pri prevajanju upoštevati tudi specifiko slovenskega jezika, za tovrstno prevajanje sicer silno okretnega in žmohtnega, a predaleč se nisem smel zapeljati; ohranjal sem, kjer se je le dalo, izvirno Johnsonovo podobje in skušal preliti (spolni) innuendo ter splošno večplastnost njegovega izraza v slovenščino. Prevodi so pevni; tu pa tam je ritem morda treba prilagoditi z interpretacijo, a dobrim interpretom to ponavadi ne dela težav. Pri transkripcijah tekstov sem v prevodih po presoji izpuščal za slovenščino nepotrebne medmete, ki učinkujejo v falzetih, ter se trudil ohraniti duha izvirnika. Verjamem pa tudi, da z razumevanjem izrazov, kot so »gramofon«, »šofiranje«, »teliček«, »molznica«, bralci ne bodo imeli težav, saj je iz konteksta razvidno, za kaj v resnici gre. Tisto, kar je v transkripcijah pesmi označeno kot »spoken«, torej, kar je Johnson med petjem še dodatno govoril, je v prevodih v oklepaju med tekstom, na istem mestu kot v izvirniku. Za lažje tolmačenje kakšnih zvitih in zavitih zadevic pa ima zasluge tudi moja soproga, ki mi je s svojim strokovnim jeziko(slo)vnim čutom večkrat svetovala kakšno boljšo prevajalsko rešitev.