Polnočni blues

Iz spremne besede:
Ko govorimo o intimni bluesovski izpovednosti, mislimo seveda predvsem na Wolfovo interpretacijo, ki iz poigravanja z ustaljenimi tradicionalnimi besedilnimi bluesovskimi obrazci ustvari turobno, »volkodlakasto« poetično vzdušje. Poezija je, kot vemo, zelo širok pojem, gre lahko tako za besedilno, formalno dovršenost, kot za »občutje«, ki bralca ali poslušalca prevzame, ko prebere ali sliši določen tekst. Pesmi Howlina Wolfa, zbrane v tej antologiji, razdeljeni v dva dela, torej na pesmi, ki jih je »podpisal« sam Wolf, in na tiste večinoma bolj komično obarvane in poskočnejše, ki jih je zlasti od leta 1960 za Wolfa ustvarjal Willie Dixon, legendarni studijski basist založbe Chess in eden avtorskih utemeljiteljev chicaškega bluesa. Ne glede na svoje »poreklo«, Wolfove pesmi stavijo na kar najširšo »poetičnost« v obeh pomenih besede, pri čemer je v knjigi in v slovenskem jeziku zanimivo prebirati besedilne bluesovske vzorce iz mississippijske delte, ki pri nas pravzaprav niso bili širše obravnavani, z izjemo tematskih radijskih oddaj in strokovnih člankov Janeta Webra ter omembe bluesa kot pesniške oblike v knjigi dr. Borisa A. Novaka Oblike srca (Modrijan, 1997). S tem je tudi pri nas bluesu podeljena poetična (akademska) legitimnost. Oba tukajšnja avtorska protagonista, tako Wolf kot Dixon, sta pri svojem delu črpala iz bogate zakladnice bluesa, v Wolfovem opusu pa je najvidnejši vpliv dela Charlieja Pattona, ki je bil v Wolfovi mladosti tudi njegov sosed in ga je učil igrati na kitaro. Howlin’ Wolf si je iz tistih let zapomnil prenekatere Pattonove pesmi, med drugimi Spoonful Blues, High Water Everywhere ter Pony Blues; iz tega gradiva sta pozneje črpala oba z Williejem Dixonom. Na koncu je uvrščena še pesem Goin’ Down Slow Jamesa B. Odena, ki sodi med najbolj znane Wolfove izvedbe in tu ni smela umanjkati.