Zavzemanje prostora : nove izvedbene umetniške prakse v Jugoslaviji

»Izvedbene umetniške prakse« so tiste prakse, ki so se ukvarjale s telesom in izhajale iz njega – rekonstruirale so razumevanje telesa in raziskovale njegove »(re)prezentacije, uporabe in misli«. Pri obravnavi teh praks se avtorica konceptualno opira na teorijo Michela Foucaulta in njegovo razumevanje telesa in prostora ter pri tem skozi obravnavane primere pokaže, kako je telesnost postala »enakovredna govorica v umetnosti«.

Izpostavlja heterogeno naravo teh praks, ki so pogosto nastajale na križiščih različnih disciplin in so tako presegale zamejena področja gledališča in drugih oblik uprizoritvenih umetnosti. Založnik se osredotoči tudi na politični kontekst jugoslovanskega samoupravnega socializma in prikaže vpliv novih izvedbenih umetniških praks na njegov režim.

Avtorica nas nazadnje spretno sooči z vprašanjem, v kakšni meri je ta režim kulturne prakse cenzuriral in v kakšni meri jih je omogočal ter kaj lahko v teh uporniških umetniških telesih, na katerih sta se soočali svoboda in oblast, vidimo danes.

Odlomek na zadnji strani: 

V knjigi so obravnavani umetniki in umetnice iz nekdanje Jugoslavije, ki so delovali od leta 1965 dalje in so s svojo umetniško prakso zaznamovali odmik od konvencionalnega razumevanja umetniškega dela. Ti akterji niso več čutili nostalgije po povojnih revolucionarnih dosežkih. Bolj jih je spodbujal svetovni nazor mladine v Jugoslaviji, zato so hoteli glasno spregovoriti o svojih težavah in udejanjati procese samoupravljanja v svojih organizacijah. Poleg tega so zaradi razmeroma visoke ravni liberalizma v tistem času in močnega vpliva zahodnih tokov njihova prizadevanja za kulturno preobrazbo našla plodna tla v številnih uvoženih teorijah in praksah, bodisi zahodnih bodisi nekaterih sovjetskih in drugih vplivih iz gibanja neuvrščenih. Med drugim so zaznavni vplivi zgodovinskih avantgard, weimarskega kabareta, dadaizma, neodadaizma, fluksusa, postfluksusa, glasbenih eksperimentov (Cagea), Artauda, postmodernega plesa (improvizacija, nove oblike koreografije), Grotowskega, Schechnerja, Brooka, Kaprowa, konceptualizma, punka in novega vala, skupaj z drugimi umetniškimi tokovi tistega časa pa so sprožili lokalno (kulturno) specifične interpretacije, ki so pri mlajši generaciji ustvarjalcev spodbudile kompleksen razvoj umetniških taktik, kar je privedlo do oblikovanja novih tokov v mešanih medijih, likovni in izvedbenih umetnostih.

O avtorici: 

Jasmina Založnik je dramaturginja, teatrologinja, kritičarka in producentka. Končala je magistrski študij filozofije v sklopu programa Interkulturni študiji – primerjalni študij idej in kultur na Univerzi v Novi Gorici, ter doktorirala na oddelku za vizualno kulturo Univerze v Aberdeenu v Veliki Britaniji. V domačem in mednarodnem polju je angažirana kot piska, dramaturginja, kuratorica, urednica, predavateljica, raziskovalka, arhivarka, producentka in umetniška sodelavka. Deluje predvsem na področju sodobnega plesa ter si prizadeva za povezovanje družbenopolitičnih problematik s scenskimi praksami. Je sopobudnica in sokuratorica CoFestivala, mednarodnega festivala sodobnega plesa, in aktivna članica kolektiva Nomad Dance Academy Slovenija, regionalne mreže Nomad Dance Academy, Mesta žensk, strokovnih združenj (Društvo kritikov in teatrologov Slovenije ter Društva za sodobni ples Slovenije) ter uredniškega odbora revije Dialogi. Je prejemnica nagrade Ksenije Hribar v kategoriji kritika/dramaturgija/teorija (2015) in listine Mete Vidmar (2023). Monografija Zavzemanje prostora je avtoričin prvenec.