Roach prepričljivo in podrobno argumentira tezo, da so teorije, ki skušajo pojasniti izvor, bistvo in ustroj čustev in ki so se skozi zgodovino pogosto spreminjale, da bi svoje razlage uskladile z novimi odkritji na področju psihofizioloških raziskav, temeljno zaznamovale in pravzaprav tudi krojile zgodovino gledališča oziroma gledališke igre in teorij o tem umetnostnem mediju.
Igralčeva strast je pomemben prispevek k študijam gledališča in gledališke igre, saj na inovativen način reartikulira zgodovino tega umetnostnega medija skozi prizmo psiholoških in fizioloških razlag človeških čustev. Kot takšno bo Roachevo delo obogatilo korpus slovenske prevodne literature na tem področju, hkrati pa bo knjiga s svojim enciklopedično urejenim historičnim gradivom tudi uporaben priročnik za teoretike in praktike sodobnih slovenskih uprizoritvenih umetnosti.