Igrati (se)

V prvem delu sledimo raznim igralskim vajam, ki se osredotočajo na dih, gib in glas, kar nas v nadaljevanju vodi do razmišljanj o igralski improvizaciji, o razliki med gledališko in filmsko igro in o študiju »dialoga s samim sabo«, ter trem avtorskim zgodbam – izpovedim.

Drugi del tvori prevod avtorske monodrame Ko spregovori telo. Avtorica se zaveda, da v »resničnem« življenju igramo vloge naših spremenljivih identitet, a s to razliko, da se »igranja« ne zavedamo, tako kot se ga lahko zaveda igralec, ki nam kaže ogledalo naših človeških odnosov in dejanj.

Igrati (se) je igralska etika bivanja v najžlahtnejšem pomenu »biti-tu«, je prikaz igrive človeške duše na poti k svobodi. Knjigo zaokroža spremna beseda Primoža Viteza, poznavalca dramatike in gledališča ter ustvarjalne poti Nataše Burger.

Iz spremne besede Primoža Viteza:

Iz starega, obstoječega, znanega – iz doživete izkušnje – izumiti nekaj čisto novega, prenoviti doživljanje: mar ni v tem tako rekoč kartezijanskem projektu tudi srž igralčevega poslanstva? Znati luščiti osebno preteklost, sloj za slojem, in ozavestiti svojega igrivega duha. Vprašanje je le, kako to narediti.

Nataša Burger je igralka, ki si je zastavila prav to vprašanje. Poklicna in življenjska pot jo je iz Slovenije odpeljala na Češko, v Prago. Tam je, per aspera ad astra, dozorela v igralsko bitje, ki svojo umetniško izkušnjo kot pedagoginja daje na razpolago še drugim igralcem in igralkam. Kot svetovalka za gledališko in filmsko igro je sodelovala pri številnih produkcijah in v pripravljalnih fazah pomagala mnogim, da so se laže, bolje in učinkoviteje spoprijemali z igralskimi nalogami. Njen pedagoški postopek, kot pravi, je zrasel na bolj ali manj uspešnem srečevanju z bolj ali manj učinkovitimi obstoječimi igralskimi metodami, ki so se ji večinoma izkazale kot presplošne oziroma takšne, da skušajo ciljati na igralstvo kot objektivno izmerljivo veščino.

Na podlagi teh izkušenj in mnogih branj (ne le gledališke literature) je spoznala, da mora biti igralsko početje ukoreninjeno v igralčevi osebi in v njegovi osebnosti, se pravi neponovljivi enkratnosti. To enkratnost Nataša Burger imenuje življenje, bivajoče tukaj in zdaj. Kakor avtorica v uvodu svojega teksta napoveduje, da bo – ker so samo njena – s težavo ubesedila svoja igralska ravnanja in občutja, tako je težavno opredeliti in opisati posameznikovo bivanje v neponovljivosti.