Ob tem je poptrebno poudariti, da je Taras Kermuner (in z njim tudi Alenka Goljevšček) »ustanovil« novo znanost, ki je v nasprotju s tradicionalno univerzitetno znanostjo, bolj teologija kot znanstevna disciplina: tologijo Drugega. S tem sta tako Taras Kermauner kot Alenka Goljevšček presegla meje tradicionalnega raziskovanja slovenske dramatike, ki je relativno skromno, saj obstaja le nekaj (temeljnejših) del – kot npr. Wolmanova Slovenska dramatika iz leta 1925, Koblarjeva Dramatika v dveh delih iz sredine 70. let preteklega stoletja, čemur so sledili samo še parcialni pregledi slovenske dramatike (1945 – 1965) in poslednji pregled dramatike v drugi polovici 20. st. Silvije Borovnik.