S pojmom slovenska postdramska pomlad avtorica opiše bodobje razcveta slovenske postdramske produkcije, ki je spremenila gledališko podobo Slovenije. V analizo uprizoritev so poleg v disertaciji izbranih režiserjev (emil Hrvatin, Tomaž Pandur, Eduard Miler in Sebastijan Horvat) vključene še nekatere druge spregledane prakse tega obdobja, vprašanje ženskih ustvarjalk, kulturne politike ter vloge umetnosti takrat in danes.
Pojem postdramsko gledališče, ki ga je ob koncu 20. stoletja v sodobni teatrologiji uveljavil nemški teatrolog Hans-Thies Lehmann, označuje raznovrstne gledališke tokove po letu 1970, ki sledijo avantgardnim težnjam po avtonomizaciji in reteatralizaciji gledališča ter poudarjeno izpostavljajo estetske kvalitete gledališča samega, zlati čas, prostor in materialnost telesa.